Zgodovina .

Pasma konj haflinger izvira iz področja tirolskih gora. Dr. Leo von Pretz v prvi knjigi posvečeni haflingerju, ki je bila napisana v letu 1925 navaja, da ima značilna avtohtona populacija gorskih konj na področju današnje Južne Tirolske zelo velik odstotek orientalske – arabske krvi, kot rezultat več kot 500 let trajajočih turških vpadov v te kraje in delovnih potreb v strmih gorskih področjih, ki so zahtevale skromnega, okretnega in zanesljivega konja manjšega okvira. Kvaliteto teh konj je razpoznalo tudi ministrstvo za kmetijstvo takratne Avstroogrske monarhije, ki je načrtno, sistematično in gmotno podprlo razvoj te pasme. Sicer pa za začetnika pasme štejemo žrebca 249 Folie, rojenega leta 1874, potomca arabskega žrebca z imenom El Bedavi XXII in avtohtone kobile. Njuni potomci so zarodniki sedmih žrebcevskih linij: A,B, M, N, S, St in W, ki so se v haflinški reji ohranile vse do danes. Pasma je nastala torej v identičnih klimatskih razmerah Srednje Evrope, kot vladajo na pretežnem področju Slovenije in na katere je haflinger izvorno prilagojen.

Razširjenost pasme

Vse do druge svetovne vojne je haflinger imel pomembno vlogo v vojaških formacijah armad, ki so delovale na evropskem alpskem področju. Po drugi svetovni vojni se je z razvojem mehanizacije, tako v vojski kot v kmetijstvu, število konj večine pasem zmanjševalo. V nasprotju s tem trendom pa se je haflinška pasma začela iz tirolskega avtohtonega področja širiti po celem svetu. Danes je haflinger prisoten v več kot 60 državah sveta in na vseh kontinentih. Ocenjuje se, da v svetovnem merilu populacija haflingerjev presega število 250.000 živali in da še naprej raste. Največje reje haflingerja so prav v našim razmeram identičnih alpskih področjih Srednje Evrope v Avstriji, Italiji, Nemčiji pa tudi v Ameriki, Kanadi, Belgiji in Nizozemski. Zaradi izjemne klimatske prilagodljivosti danes najdemo haflingerja v vseh klimatskih conah, tako vročem in suhem kot vlažnem tropskem podnebju Afrike, arktičnih predelih evropskih držav in Kanade ter nad 4000 m nadmorske višine v državi Bhutan (vir »World haflinger federation«).

Prve rodovniške knjige za pasmo haflinger je začelo voditi severno tirolsko združenje rejcev okrožja Zams v letu 1921. Po letu 1945 so se rejske organizacije začele povezovati tudi izven avtohtonega severnotirolskega območja. Najprej severna in južna Tirolska ter Bavarska, kasneje tudi Švica in Francija. V letu 1976 je bilo na ustanovni skupščini v Ebbsu v severni Tirolski ustanovljeno Svetovno Združenje (World Haflinger Federation – WHF oz. Welt Haflinger Verenigung), ki je sprejelo statut in postavilo skupne rejske cilje. Ustanovne članice oz. nacionalna združenja so bila poleg zgoraj naštetih še Velika Britanija in Nizozemska. Danes šteje WHF že 24 članic, med katerimi je tudi Slovensko združenje rejcev konj pasme haflinger. Rejski cilji WHF sledijo rejskim ciljem tirolskega združenja, ki je v EU priznana rejska organizacija za vodenje izvorne rodovniške knjige za pasmo haflinger. Tudi rejski program slovenskega združenja sledi rejskim ciljem WHF, tako da so lastnosti, značilnosti in videz pasme identični in popolnoma razpoznavni glede na druge pasme.

Razširjenost pasme

Obdobje pred drugo svetovno vojno (do leta 1941)

Iz poročila “Konjerejskega društva za dravsko banovino”, podanega na občnem zboru društva dne 24. maja 1936 na Moti pri Ljutomeru je razvidno, da je društvo takrat štelo 770 članov, rejcev vseh pasem konj, ki so za tekoče leto poravnali društveno članarino. V poročilu lahko preberemo še naslednje, citiram: “Skupno je bilo pregledanih 759 plemenskih konj, od katerih je bilo 406 nagrajenih. Konjerejci poznajo že svojo živino in na pregled priženejo le konkurence zmožne živali«. Slovenski rejci konj so se torej, enako kot drugod po Evropi, torej že takrat povezovali v rejska društva s ciljem izboljševati kakovost svojih konj in za drugimi državami takratne Evrope niso zaostajali. Rejske organizacije so se drugod po svetu razvijale naprej in s tem tudi kakovost plemenskih konj, razvoj rejskih organizacij v Sloveniji pa je bil žal prekinjen z drugo svetovno vojno in spremembo političnega sistema po njej.
Sestavni del predvojnih prizadevanj za izboljševanje kvalitete konj je bil seveda tudi načrten izbor plemenskih žrebcev. Največji konjerejski strokovnjak takratnega časa Dr. Veble v zapisu »Stanje naše konjereje leta 1936 v številkah, slikah in tabelah« navaja, da sta na področju današnje Gorenjske v tej plemenilni sezoni državna žrebca, last Dravske Banovine, zaskočila 120 kobil, kar ju med vsemi žrebci postavlja v zgornjo četrtino po številu zaskočenih kobil. To kaže na veliko priljubljenost haflingerja med takratnimi rejci .